Na čisto običajen dan vstopi v salon deček z lešnikovimi očmi in flavto v roki.

” Nives, a poznaš pesem od Ditke? Tisto, ne bodi kot drugi?”

Odložim škarje in glavnik. Jaka salon napolni z melodijo, ki te v hipu ponese na goro med divje cvetje.

Aplavz… umetnik je rojen!

Tako kot je vstopil jo je tudi popihal v neznano.

...Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro kjer škrati živijo…

Ali si kdaj kupiš šopek rezanega cvetja v opomin, da je čas dragocen bolj kot zlato?

Daj, opazuj se kakšen odnos gojiš do nekaj krhkega, ki je prepuščeno na tvojo milost ali nemilost.
Do nečesa kar je bilo prodano tebi z namenom, da bi te razveselilo, potolažilo ali mogoče osrečilo.

Koliko lažnivih popkov se je že skrivalo v tvojem šopku?
Takih, ki niso poznali volje ne moči razcveteti se.

Kakšen cvet si pa ti draga moja?
Je še kaj divjega v tebi?
Koliko popkov skrivaš?

Si že uvela? Ali si ledena in otopela kot na jutro po prvi slani?

Reči, da še dišiš!

Kot opojna vrtnica, ki se zna nastaviti soncu in okopati v jutranji rosi.

Ljubiš nežno?

Divje cvetje ve kaj je veter, dež in mraz. Kot plevel se zna prilagoditi kamnu…
Uspeva tam kjer bi se navadne cvetlice preveč mučile.

Povej vsem na glas, da ti nisi navadna!

Neskončno makova polja so navdih mnogim.
Si kdaj dobila tako rdeč šopek?

Veš…rdeč mak..
…obstaja skrivnost…

…kaj hitro potem…
… ko si ga utrgaš…

Njegov venec ovene

…rdeči listki se osujejo…
in izgubiš vse.

Zato ga ni v šopkih in ni na prodaj!

Ljuba moja, če veneš je to zadnji krik, da ne živiš po svoji pravi naravi!