Ko letalo tisoče metrov stran zajadra med oblake…v belino…
Kje so nebesa? Kje si ti?
Letiš prenizko, mogoče previsoko?
Ali sploh, ljuba moja še nisi uspela poleteti?
Se bojiš, da si polomiš krila? Da padeš pregloboko in mogoče umreš? Je to poraz?
Se bojiš smrti, ker nisi prepričana, da si sploh zaživela?
Nekatere ptice zapustijo gnezdo še preden se zavejo, da imajo krila.
Vedo kdaj je čas za odhod in ne prenesejo, da jih gnezdo utesnjuje in lupine tiščijo.
Nekatere še bolj vedo, da predolgo in glasno čivkanje v gnezdo vabi zveri in kače… tudi prevelike strahove in parazite s katerimi bo zares težko lebdeti tam zgoraj.
Trdo pristanejo na tleh… z mehkimi krili…brez vsega…
Dan za dnem skrbno poravnavajo in gladijo svoje perje za jutro, ki bo drugačno od vseh prejšnjih.
Želijo postati del neba…
Zakaj sploh poleteti, če pa ne letijo vse ptice ?!
Sanje in njihova uresničitev bo dovolj za odskok…Za pot tja gor… čim višje, da si prideš bližje…
Da čutiš samo sebe in dojameš, da za dober let ne smeš imeti bremen.
Krepak let in globok zamah s svojimi širokimi peruti je v bistvu sam po sebi cilj.
Nič ni narobe, če ti je lepše leteti v paru ali ogromni jati. Le začuti moč lastnih kril, da boš vedno pripravljena na del poti, ki jo boš morala preleteti sama. Mogoče prej ali kasnje… izogniti temu se ne da.
Spet ?!?
Zamudila si alarm svoje notranje ure?
Ptica selivka postajaš ujeta… Ali je tako lažje?
Za pot šestdeset tisoč kilometrov so se druge nenehno pripravljale in urile!
Kje si bila ti?
Spet jezno prhutaš in postopaš po svoji kletki, ker se je tvoje biti polastil hud nemir?
Še večji, ker postaja noč daljša kot dan?
Potihem še vedno veš, da ptice selivke, tvoje drage sorodnice na dolge proge letijo ponoči.
Zanašajo se na notranji kompas, luno in zvezde.
Vetrovi postajajo njihovi prijatelji ti pa si vedno bolj občutljiva na jesenski prepih.
Še vedno do zadnjega metra verjamejo v svoj notranji kompas.
Kaj pa ti?
Potrebuješ vedno več navodil, ker več ne zaupaš sebi?
Nisi se dovolj umila v svojih solzah? Ugotovila, da je životarjenje lahko večja groza kot lastna smrt?
Bedno in enolično življenje. Dan enak dnevu…Predvidljivo…tako, ki jemlje upanje, da bo jutri dober dan.
****
MOJEMU OČETU
V svoji osami sem te iskala po nebu.
Da si nekje onkraj zvezd…
bolj nasmejan…bolj lep…
Da srebrni lasje dajejo obrazu večji sijaj…
Poletim, da bi ti bila bližje…
da bi začutila kako zares daleč si?
Razočaranje…
Nikoli nisi odšel… v meni si!
Moje žalovanje je bila potrata časa…
***
Objem od vaše frizerke Nives
